Tradicionalni postopek izdelave oglja je starodavna tehnika, ki se uporablja že stoletja in temelji na počasnem, nadzorovanem žganju lesa v odsotnosti kisika. Ta proces zahteva veliko znanja, potrpljenja in fizičnega dela. Celoten postopek izdelave oglja traja zelo dolgo, pri srednje veliki kopi okrog 43 dni. Za izdelavo ene tone oglja je običajno potrebnih približno šest do deset ton drv. Izdelava oglja je izjemno naporen proces, ki zahteva neprekinjeno spremljanje in prilagajanje, da se doseže optimalna kakovost oglja.

Postopek je sestavljen iz šestih ključnih faz:

Priprava kopišča

• • Priprava lesa
  • Zlaganje kope
  • Pokrivanje kope
  • Kuhanje ali oglenitev
  • Razdiranje kope

Pravilna izbira mesta kopišča je ključna za kakovost oglja. Tla pod kopiščem ne smejo biti preveč zračna, prostor mora biti raven in rahlo dvignjen na sredini, z naklonom približno 5% za odvajanje vode in destilatov. Pomembno je odstraniti vse panje, korenine in kamenje. Za srednje veliko kopo mora imeti kopišče premer 10 metrov. Kopišče je ob robu obdano z jarkom za odvajanje meteorne vode.

Kakovost oglja je odvisna od vrste lesa, njegove vlažnosti, starosti, zdravja, oblike in dimenzije. Pomembno je ločiti poogljevanje iglavcev in listavcev, saj imajo različne temperature oglenitve. Lahko oglje daje les iglavcev, od listavcev pa jelša, breza, brest, topol, vrba, lipa, češnja, težko oglje pa daje les bukve, gradna, cera, javorja, jeseni, jerebike, hruške in lesnike (divje jablane). Po mnenju domačinov je najboljše oglje iz bukve, belega gabra, gradna in lesenike. Les mora biti suh (20 – 25% vlažnosti), saj prekomerna vlaga pospeši nepravilno oglenitev.

Drva se zlagajo okrog centralnega trikotnika drogov (»strženic«), ki so med seboj povezani z obroči. Nanje naslanjajo drva, in sicer je zlaganje gosto, debelejša polena so v sredini, tanjša pa na obodu. Ta vmesni prazen prostor, ki spominja na dimnik, imenujejo »stržen«. Kopa mora biti paraboloidne oblike in zložena v čim bolj natančen krog. Največkrat postavljajo kope z dvema skladoma drv in na zgornjem skladu oblikujejo še »glavo kope«. Ploskev med obema skladoma imenujejo »sklep«, ploskev med zgornjim skladom in glavo pa »ramena«. Kopa je zložena, ko oglar odreže strženice na vrhu glave.

Kopo se pripravi na črnjenje tako, da se jo prekrije s smrekovimi vejami, listjem ali travo, kar preprečuje sipanje prsti med drva (postopek prekrivanja se imenuje »grasanje«). Nato se nanese 10-15 cm debelo plast zemlje, ki preprečuje vdor zraka in zadržuje pline ter vodne hlape (postopek se imenuje »črnjenje«). Zemlja je pogosto prežgana in pomešana z ogljenim prahom s starega kopišča. Na zemljo se pokončno in prečno postavijo še skodle ali »špire«, ki drže prst in jo pritiskajo na drva.

Kopa se zažiga z vrha tako, da se na dno vrže nekaj trsk, nanje pa žerjavico. Ta predel v kopi imenujejo ognjišče. Ko se ogenj razgori in se iz odprtega stržena začne dvigovati beli dim, je kopa prižgana. Naloga oglarja je, da ogenj iz dna ognjišča dvigne na vrh kope tako, da se oglenitev prične v glavi. Ogenj se dviguje ob strženu navzgor, ko se dodaja droben les (“budlovce”). Ko se kopa segreje in glava postane mehka, se stržen zapre z desko in prstjo. Oglenitev ali karbonizacija poteka pri temperaturi 240 do 280 °C ob omejenem dotoku zraka. Oglar uravnava oglenitev z dimnicami, ki jih izvrta v prsteni pokrov.

Po končanem kuhanju kopa stoji vsaj dva dni, da se ohladi. Oglarji jo takoj po oglenitvi očistijo tako, da previdno odstranijo plast prsti, jo prečistijo in ohladijo ter vrnejo nazaj, da zadušijo vsak žar. Pri razdiranju, ki zahteva vsaj tri oglarje, najprej odstranijo prst, nato pa z motiko ali kljuko (»šturakl«) vlečejo oglje ven, ga očistijo in prenesejo na rob kopišča. Če je potrebno, ga pogasijo s prstjo, saj voda zniža kakovost oglja. Po končanem delu v določenem predelu kope, progo ponovno pokrijejo z zemljo, da dež ne poškoduje oglja. Na koncu razdrejo kopo okrog ognjišča in ločijo prežgano, drobno in nekakovostno oglje (»strženino«) od ostalega oglja. Srednje veliko kopo oglarji razdrejo v enem dnevu, ohlajeno oglje pa spravijo v vreče in ga shranijo v suhem prostoru, pogosto pod kozolcem.

Izdelava oglja po tradicionalnem postopku je izjemno zahteven in dolgotrajen proces, ki pa prinaša visokokakovosten izdelek, cenjen v različnih industrijah. Kljub naporu in količini potrebnih drv je ta metoda izjemno učinkovita, saj daje možnost nadzora nad kakovostjo končnega proizvoda. Spoštovanje do te starodavne veščine je zasluženo, saj ohranja bogato dediščino in znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Izdelovalci oglja tako ne le ustvarjajo dragocen vir energije, ampak tudi ohranjajo pomemben del kulturne dediščine.

• • Večina oglarjev na dno položi dve trščici v obliki križa za srečo pri kuhanju oglja.
  • Zažiganje kope po stari navadi opravi ženska, ki se z žerjavico v vedru povzpne do stržena.
  • Barva dima nakazuje fazo oglenitve. V začetku je belkast zaradi veliko vodne pare, nato postane siv, kar kaže na začetek procesa oglenitve, ob rjavkasto rumenem je proces v najbolj intenzivni fazi, modrikast nakazuje, da se oglenitev bliža koncu, svetel ali prozoren dim pa je znak končane oglenitve.
  • Oglje iz naravnih virov, kot je les ali kokos, je na splošno bolj kakovostno od oglja, pridobljenega iz umetnih materialov.
  • Oglje zadrži le polovico prostornine in eno četrtino mase lesa, vendar pa ima dvakrat večjo kurilno vrednost (okrog 1,67 kJ).
  • Drva v obliki okroglic premera 2 do 8 cm in dolžine okrog 1,2 m dajejo oglje boljše kakovosti. To oglje oglarji imenujemo »kanela«.
  • Kakovostno oglje je trdo, se ne drobi, ima lesketajoč sijaj in nima močnega tujega vonja.

Več o posameznih fazah izdelave oglja lahko preberete tukaj.