Oglarjenje ima na Dolah pri Litiji dolgo in bogato zgodovino. Tehniko pridobivanja oglja so pred več kot sto leti v te kraje prinesli italijanski oglarji.

Največji razcvet je oglarjenje na Dolah pri Litiji doživelo po prvi svetovni vojni, zlasti na območju Kuma, Podkuma, Dol in Gabrovke, ko so se začele obsežne sečnje gozdov.

Les za kope so sortirali; iz prvovrstnega bukovega lesa so izdelovali t.i. »«kanelo« oglje in je bil namenjen železarnam, medtem ko so drugovrstno oglje uporabljali kovači. Oglje so vozili na železniške postaje Mirna in Velika Loka.

Med drugo svetovno vojno je oglarjenje zastalo, saj je bila večina domačinov izseljenih v Nemčijo. Po vojni leta 1945, so se domačini vrnili in oglarjenje se je nadaljevalo v še večjem obsegu, ko so iz tega območja odpeljali tudi po 170 vagonov oglja. Na področju Gabrovke se je končalo okoli leta 1950, na Dolah pa se je nadaljevalo. Po vojni so se pojavili prvi gozdarji, ki so leta 1950 uvedli nadzor nad gozdovi in označevanje dreves za posek. Manj je bilo golosekov, sekati so začeli tudi tehnični les listavcev (les kot surovina, ki ni namenjen neposredni uporabi v gradbeništvu), ki se je prodajal v Rimske Toplice (stoli za Ameriko), Kopitarno Sevnica (kopita za čevlje), LIP Savinjska Celje, Stol Kamnik idr. Les rdečega bora so sekali za uporabo v zasavskih rudnikih kot jamski les, manj kakovosten les pa za drva. Les so žagali na vodnih žagah na rekah Sopota in Bistrica.  Velika pogozdovanja in vzpostavitev drevesnic so se začela leta 1953.

Leta 1962 sta se Dole in Gabrovka priključili Kmetijsko gozdarski zvezi Litija, leta 1963 pa se je gozdarstvo odcepilo in postalo del Gozdnega gospodarstva Brežice. Danes je gozdarska služba organizirana v okviru Zavoda za gozdove Slovenije.

Po drugi svetovni vojni se je oglje izvažalo predvsem v Italijo, doma pa so bili veliki odjemalci ljubljanski Litostroj in strojna tovarna Trbovlje. Danes se oglje večinoma uporablja za pripravo jedi na žaru, manjše količine pa tudi v kemični industriji, gumarstvu (pnevmatike), pri spajkanju bakrene in pocinkane pločevine ter za proizvodnjo specialnega jekla v železarstvu. Na Dolah pri Litiji pa se les v veliki meri seveda uporablja tudi za izdelavo oglarskih kop.

V Oglarski deželi na Dolah pri Litiji oglarska dejavnost poteka skoraj celo leto. Oglari še 12 oglarjev, ki zložijo in skuhajo na leto po 1 do 2 kopi in za to porabijo okrog tri mesece do polovico leta. Vzpodbudno je, da so med njimi tudi mladi oglarji, ki nadaljujejo tradicijo. Na Dolah se že od leta 2021 izdela tudi kopa velikanka. Oglje iz tega območja je izjemno kakovostno in ima visoko kurilno vrednost.

Oglarjenje na Dolah pri Litiji je tradicija, ki se je ohranila do danes, priča pa o bogati kulturni dediščini in pomembnosti oglarstva za lokalno skupnost. Je ena redkih dejavnosti, ki še ohranja prvinski stik človeka z gozdom. Obiščite Oglarsko deželo na Dolah pri Litiji in spoznajte, kako je oglarjenje skozi zgodovino oblikovala življenje in gospodarski razvoj tega območja.

Zanimivosti:

• Kvalitetno oglje tudi danes uporabljajo umetniki za risanje.
• Ogljeni prah je nepogrešljiv kot tiskarsko barvilo za fotokopirne stroje in pri izdelavi samokopirnega papirja.
• Aktivno oglje ima visoko absorpcijsko sposobnost, kar ga naredi uporabnega za različne filtre pri čiščenju vode in plinov.
• Društvo oglarjev Slovenije ima sedež prav na Dolah pri Litiji in je vključeno v Evropsko oglarsko združenje.